Godlerifikacija

John Milton, Paradise Lost (The Corrected Text)

Prevod: Jure Godler, d.i.P. in CH.eESe, 2008 

Prva knjiga.

Poj nam, sveta muza, petja smo željni, 

če raj smo izgubili, zakaj potem se ne bi s tabo veselili? 

Ob ognjenem jezeru, na hrbtu ležeči, predani,

Satan, Beelzebub in ostali, kikiriki grizljajo, zaspani.

Satan se dvigne, drugim pomenljivo namigne, in pravi:

Dost mam tega ležanja! Al Bundy sranja. Kaj ‘čmo zdej, bratje,

ki sledite mi tako, izgniti v pozabo, al’ najti si nov plac za zlorabo?

Rjovenje in ognjena vstaja in prisotnost strašnega zmaja

so Satana pripeljali do tega, da pokaže, kdo zares ima jaja.

Pej’mo v pekel, tam direktorja še ni, v kuriln’ci ogenj šele tli.

Če za zajeb ste bratje, potem riti v luft’, na skejte, rolke in za mano!

Bolje prek študenta v peklu kot pa v raju prek pogodbe!

Konec leta 2004 sem dobil od Saša Hribarja in od našega tonskega mojstra in realizatorja Sreča Katone za darilo knjigo iz leta 1764 imenovano Punktierkunst, ker sem jo bil večkrat omenjal kot eno izmed knjig, ki jih je W.A. Mozart (skladatelj, ne športnik) pustil za sabo, ko je umrl. Čeprav je nekaj Mozartovih knjig po njegovi smrti romalo na Češko, in tudi moj izvod bil kupljen na Češkem, dvomim, da gre za njegovo kopijo, čeprav je to ena izmed njegovih knjig, ki jih v knjižnjici Mozarteuma nimajo. Morda nekoč vložim nekaj denarja v raziskave, ki bi pokazale kako je s tem.  Zakaj sem knjigi Punktierkunst namenil objavo na blogu? Knjiga je več kot zanimiva in odpira mnogo novih poti do Mozartovega pravega obraza, ki smo ga izgubili leta 1791. Gre za “priročnik za prerokovanje”, ki ga je Mozart uporabljal redno. Tehnika se imenuje “punktiranje” (od tod naslov Punktierkunst, umetnost punktiranja) in ima korenine v geomantiki, kar pomeni prerokovanja iz pik, črt in kamenčkov in vejic v pesku oz. na zemlji. Mozart je bil globoko vraževeren in gojil interese do števil in simbolike (sploh kasneje, ko je postal prostozidar), zato je nedvomno posvečal veliko časa omenjeni knjigi. Veliko njegovih rokopisov je popisanih z izračuni, nekatere je moč identificirati kot izračune taktov v operah, drugih spet ne. Še posebej zanimivi so ulomki z abnormalnimi imenovalci. 

Zadnje čase (v bistvu že dlje) se veliko sprašujem o moderni klasični glasbi in o vprašanju zakaj je večini ljudem (kar je neizpodbitno dejstvo) neposlušljiva. Kaj se je zgodilo? Vedno je zanimivo pogledati v preteklost in opazovati razvoj glasbe. Od cerkvene vloge do zabavne vloge do t.i. razcepa v zabavno, tokrat z rahlo negativnim prizvokom, in eksperimentalno glasbo.

Zakaj ne morem poslušati moderne eksperimentalne glasbe oz. se v njo vživeti? Zakaj so mi njena sredstva izražanja tako tuja, hladna in neprijetna? Včasih celo naravnost odvratna (tukaj imam v mislih teoretična sredstva, ki so danes “karkoli” napram kvintakordov, sekstakordov, septakordov, elips, sekvenc, fugatov in zadržkov, ki so bili sredstva izražanja oz. glasbeni material, ki so ga uporabljali recimo v klasicizmu)

Rad bi izhajal iz preprostega dejstva, da se človek, ali bolje, človeška čustva v 250 letih niso spremenila in nam je enako neprijetno, če nas kdo pošlje v kurac kot nam je prijetno, če nam kdo reče, da nas ima rad. Skladno s tem ugotavljam, da je katerekoli emocionalne situacije (pa tudi zunanje) izredno priročno izražati z glasbenimi slogi iz preteklosti, od baroka, klasicizma, romantike, impresionizma, pa potem kasneje do -neo slogov, danes pa je moderna klasična glasba polna šumov, razbijanja, cviljenja, nategovanja, rezanja, krvavenja, mukanja in meketanja.

Nadaljujem. So ljudje, ki so danes predstavniki tovrstne usmeritve v glasbi v stanju gledati in ocenjevati “pop” sloge kot manj vredne in “nekaj kar ni umetnost”?

Res je, da sta kakšna Ligeti ali Stockhausen zelo originalna ampak komu na zdravje? Kdo ga posluša in ob njem doživlja sporočilo, ki ga skladatelj sporoča? (izhajamo iz dejstva, da skladatelj takšne glasbe ni blefer) Jaz tega sporočila po zajetnem številu modernih skladateljev, ki sem jih moral študirati v Salzburgu, pri nobenem nisem zasledil oz. razločil.

Takšna ugotovitev me zaskrbi, ker vidim, da v svetu obstaja eksperimentalna glasba, ki se po radijih in na koncertih na veliko predvaja in plačuje a vendarle nima poslušalcev. Tovrstna glasba je simpozij (v smislu eksperimentalnega raziskovanja) in bi morala biti na razpolago ljudem, ki jih to zanima in se na tem področju izpopolnjujejo, ne pa vsiljena povprečnem poslušalcu, za katerega le-ta predstavlja žalitev za ušesa.

Mogoče bom izpadel kot nekakšen pristaš stagnacije v glasbi ampak res ne verjamem, da je poslušljive glasbe po Schönbergu konec.

Jure Godler

P.S.: To, da se danes na originalen način zelo težko izraža čustva se mi zdi izziv.

P.P.S.: Zdaj grem pa čitat tale Batman strip, ki sem si ga danes kupil v knjigarni.