Godlerifikacija

Na Vest.si je bil prvega aprila objavljen članek o izvedbi moje simfonije. Marsikdo je mislil, da je šlo za nateg, pa ni bilo tako. Šlo je za koncert za otroke in mladino, ki se je vrtel okoli glasbenih laži in šal. Na sporedu je bila Glasbena šala v F, KV. 522 W.A. Mozarta in glasbena šala mene. 

Na koncu je padel “punchline” večera, ko sem razkril, da orkester sploh ni zaigral moje glasbene šale, ampak Simfonijo v Es duru, napisano v klasicističnem “Mozart-Haydn” stilu. Tekle so solze smeha, ganjenosti in suicida.

Tukaj objavljam posnetek Simfonije v Es poimenovane “Sinfonia in Es”, ki sem jo za to priložnost napisal. (N.B.: Publika v dvorani je poslušala delo pod pretvezo, da gre za glasbeno šalo!)

1. stavek: Allegro maestoso 

2. stavek: Andante 

3. stavek: Menuetto (Allegretto) 

4. stavek: Finale (Presto) 

dirigent: maestro Marko Hribernik

Simfonični orkester RTV Slovenija 

Jure Google

Pred štirimi leti, ravno za božično novoletne praznike, je Slovenijo obiskal sin lasvegaškega pevca Tonyja Cliftona, Tony Clifton Jr., in imel gala koncert v veliki koncertni dvorani Dijaškega Doma Vič, ker so bile Križanke zasedene, Gallusova dvorana zaklenjena, Gospodarsko razstavišče pa razstavljeno. Dogodka se živo spomnim. Bil sem v množici gledalcev. Kričal sem na ves glas. Sem namreč velik fan.

Clifton se je na prizorišče pripeljal ob cca. 19.30 in vsi navdušeni smo ga pričakali pred vhodom. Prišel je z limuzino. Lincoln. Preden smo ga zagledali so iz limuzine izstopili neki neznanci, potem ena lepotica in nazadnje legenda.

Program se je nadaljeval z novinarsko konferenco, ki je bila zelo informativna. Tony je povedal kaj rad je in kam gre rad na dopust. 

Glavni del dogodka se je začel ob 21 uri v veliki dvorani. Vsi smo bili vzhičeni. Vedeli smo, da se pred našimi očmi odvija zgodovinski spektakel, podoben filmu Ben Hur, ki sem ga ničkolikokrat gledal na TV, lokalni in satelitski, VHS in kasneje, ko smo ga pri hiši dobili še na DVD. 

Clifton je pel same hite. Enega za drugim. Uspešnice, ki raznežijo še tako hladno dušo. Najbolj sem se razjokal pri New York, New York. Bil pa sem zelo presenečen, ko je proti koncu koncerta na oder prišel še sam božiček, ki nas je začel obmetavati z bomboni. Eno punco je zadel v jajčnik, dva fanta pa je zadel v oko. Enemu so ga v kliničnem centru rešili, drugega pa se je od takrat oprijel vzdevek “kiklop”.

Dogodek bom zagotovo obdržal v lepem spominu celo življenje. 

Aja, saj imam tudi amaterski video koncerta… sem očitno brez veze toliko napisal.

Jure Godler 

Zadnje čase (v bistvu že dlje) se veliko sprašujem o moderni klasični glasbi in o vprašanju zakaj je večini ljudem (kar je neizpodbitno dejstvo) neposlušljiva. Kaj se je zgodilo? Vedno je zanimivo pogledati v preteklost in opazovati razvoj glasbe. Od cerkvene vloge do zabavne vloge do t.i. razcepa v zabavno, tokrat z rahlo negativnim prizvokom, in eksperimentalno glasbo.

Zakaj ne morem poslušati moderne eksperimentalne glasbe oz. se v njo vživeti? Zakaj so mi njena sredstva izražanja tako tuja, hladna in neprijetna? Včasih celo naravnost odvratna (tukaj imam v mislih teoretična sredstva, ki so danes “karkoli” napram kvintakordov, sekstakordov, septakordov, elips, sekvenc, fugatov in zadržkov, ki so bili sredstva izražanja oz. glasbeni material, ki so ga uporabljali recimo v klasicizmu)

Rad bi izhajal iz preprostega dejstva, da se človek, ali bolje, človeška čustva v 250 letih niso spremenila in nam je enako neprijetno, če nas kdo pošlje v kurac kot nam je prijetno, če nam kdo reče, da nas ima rad. Skladno s tem ugotavljam, da je katerekoli emocionalne situacije (pa tudi zunanje) izredno priročno izražati z glasbenimi slogi iz preteklosti, od baroka, klasicizma, romantike, impresionizma, pa potem kasneje do -neo slogov, danes pa je moderna klasična glasba polna šumov, razbijanja, cviljenja, nategovanja, rezanja, krvavenja, mukanja in meketanja.

Nadaljujem. So ljudje, ki so danes predstavniki tovrstne usmeritve v glasbi v stanju gledati in ocenjevati “pop” sloge kot manj vredne in “nekaj kar ni umetnost”?

Res je, da sta kakšna Ligeti ali Stockhausen zelo originalna ampak komu na zdravje? Kdo ga posluša in ob njem doživlja sporočilo, ki ga skladatelj sporoča? (izhajamo iz dejstva, da skladatelj takšne glasbe ni blefer) Jaz tega sporočila po zajetnem številu modernih skladateljev, ki sem jih moral študirati v Salzburgu, pri nobenem nisem zasledil oz. razločil.

Takšna ugotovitev me zaskrbi, ker vidim, da v svetu obstaja eksperimentalna glasba, ki se po radijih in na koncertih na veliko predvaja in plačuje a vendarle nima poslušalcev. Tovrstna glasba je simpozij (v smislu eksperimentalnega raziskovanja) in bi morala biti na razpolago ljudem, ki jih to zanima in se na tem področju izpopolnjujejo, ne pa vsiljena povprečnem poslušalcu, za katerega le-ta predstavlja žalitev za ušesa.

Mogoče bom izpadel kot nekakšen pristaš stagnacije v glasbi ampak res ne verjamem, da je poslušljive glasbe po Schönbergu konec.

Jure Godler

P.S.: To, da se danes na originalen način zelo težko izraža čustva se mi zdi izziv.

P.P.S.: Zdaj grem pa čitat tale Batman strip, ki sem si ga danes kupil v knjigarni.