Godlerifikacija

Moja prva večja vloga v animiranem filmu - župan mesta Whoville. Užival sem. Zelo. Original glas mu je posodil Steve Carell, človek z izjemnim občutkom za komedijo. Originalno slikanico Dr. Seussa sem bral že kar nekaj let nazaj, ko sem po naključju v roke dobil nekaj njegovih knjig po katerih so prav tako že izdelali filmske uspešnice - Cat in the Hat in How Grinch Stole Christmas.

Prav tako sem postal bolj razsvetljen. Sedaj, ko se zavedam, da živimo na prahcu, ki ga slonček Horton na cvetu prenaša okoli. Vsa znanost in filozofija, ki smo je bili vajeni do sedaj je očitno narobe. Na nebu je samo eden… varuje nas samo eden… verjemimo samo v enega… slončka Hortona.

Moj portret:

V Las Vegas Hiltonu lahko slehrni obiskovalec tega satanskega mesta v Nevadi pokuka v zabaviščni park z imenom Star Trek: The Experience. Trekiji bi ga poimenovali raj na zemlji; tudi sam sem ga ob vstopu poimenoval enako. 

Poslopje je sestavljeno iz Quarkovega bara, trgovin in dveh tur - klingonske in borgovske. Obe sta vznemirljivi in ogleda vredni, saj vsebujeta žive igralce, ki nam v originalnem Star Trek okolju (most, transporter, shuttle) pričarajo pravo doživetje, kot smo ga vajeni iz serij in filmov - od klingonskega napada do borgovske asimilacije.

Ogledamo si lahko tudi muzej kostumov in rekvizitov iz serij in filmov. Po želji se lahko tudi na licu mesta zjočete. Jaz vem, da sem se. Takole zgleda:

Ob tej priložnosti sem si kupil originalen Starfleet Phaser.

Stal je 18.6500$.

Jure Godler 

Dan začnem, kot mnogo njih, s kvalitetnim metom kladiva. Potem kasneje ulovim kakšno srno ali goloba, živimo v težkih časih. Ob osmih sem tako že čisto zbujen in pripravljen na seciranje. Do devetih je tako v košu za smeti cca. 36 žab in 2 deževnika. Miza zapackana… sprašujem se, se jo sploh splača čistit? Potem na gramofonu poženem skladbo “I am your child” Barryja Manilowa in nadaljujem z delom. Okoli dopoldneva sem že bližje rešitvi. Vsak dan natanko ob 11.00 pridem do spoznanja, da je zelo težko dobiti vzorec muhe ce-ce, kar me privede do sklepa, da je čas za kosilo.

Popoldan je drugače. Že tečem proti studiu, da bi sinhroniziral prispevke za oddajo Hri-Bar. Malo zamudim in kolega Jure Mastnak in Marjan Šarec, ki ju spoštujem in cenim iz dna srca, me že gledata postrani. “Kje si bil, pofukln?” mi zabrusita…

Po sinhronizaciji si privoščim kakšen sendvič in žabo. Za lahko noč pa si pokažem še kakšen čarovniški trik in to je znak, da sem že predolgo pokonci.

Jure Godler