Naključni zvoki
Zadnje čase (v bistvu že dlje) se veliko sprašujem o moderni klasični glasbi in o vprašanju zakaj je večini ljudem (kar je neizpodbitno dejstvo) neposlušljiva. Kaj se je zgodilo? Vedno je zanimivo pogledati v preteklost in opazovati razvoj glasbe. Od cerkvene vloge do zabavne vloge do t.i. razcepa v zabavno, tokrat z rahlo negativnim prizvokom, in eksperimentalno glasbo.
Zakaj ne morem poslušati moderne eksperimentalne glasbe oz. se v njo vživeti? Zakaj so mi njena sredstva izražanja tako tuja, hladna in neprijetna? Včasih celo naravnost odvratna (tukaj imam v mislih teoretična sredstva, ki so danes “karkoli” napram kvintakordov, sekstakordov, septakordov, elips, sekvenc, fugatov in zadržkov, ki so bili sredstva izražanja oz. glasbeni material, ki so ga uporabljali recimo v klasicizmu)
Rad bi izhajal iz preprostega dejstva, da se človek, ali bolje, človeška čustva v 250 letih niso spremenila in nam je enako neprijetno, če nas kdo pošlje v kurac kot nam je prijetno, če nam kdo reče, da nas ima rad. Skladno s tem ugotavljam, da je katerekoli emocionalne situacije (pa tudi zunanje) izredno priročno izražati z glasbenimi slogi iz preteklosti, od baroka, klasicizma, romantike, impresionizma, pa potem kasneje do -neo slogov, danes pa je moderna klasična glasba polna šumov, razbijanja, cviljenja, nategovanja, rezanja, krvavenja, mukanja in meketanja.
Nadaljujem. So ljudje, ki so danes predstavniki tovrstne usmeritve v glasbi v stanju gledati in ocenjevati “pop” sloge kot manj vredne in “nekaj kar ni umetnost”?
Res je, da sta kakšna Ligeti ali Stockhausen zelo originalna ampak komu na zdravje? Kdo ga posluša in ob njem doživlja sporočilo, ki ga skladatelj sporoča? (izhajamo iz dejstva, da skladatelj takšne glasbe ni blefer) Jaz tega sporočila po zajetnem številu modernih skladateljev, ki sem jih moral študirati v Salzburgu, pri nobenem nisem zasledil oz. razločil.
Takšna ugotovitev me zaskrbi, ker vidim, da v svetu obstaja eksperimentalna glasba, ki se po radijih in na koncertih na veliko predvaja in plačuje a vendarle nima poslušalcev. Tovrstna glasba je simpozij (v smislu eksperimentalnega raziskovanja) in bi morala biti na razpolago ljudem, ki jih to zanima in se na tem področju izpopolnjujejo, ne pa vsiljena povprečnem poslušalcu, za katerega le-ta predstavlja žalitev za ušesa.
Mogoče bom izpadel kot nekakšen pristaš stagnacije v glasbi ampak res ne verjamem, da je poslušljive glasbe po Schönbergu konec.
Jure Godler
P.S.: To, da se danes na originalen način zelo težko izraža čustva se mi zdi izziv.
P.P.S.: Zdaj grem pa čitat tale Batman strip, ki sem si ga danes kupil v knjigarni.
29.11.2007 ob 06:09
al pa če dodamo lebiča in podobne…smo tam-tam…kar se mene tiče..:)
29.11.2007 ob 07:28
Prav zares, ja
Ampak jaz imam občutek, da so vsi bleferji. Kakšen je delež med bleferji in skladatelji, ki zares eksperimentirajo?
A res ne razumejo, da imajo ljudje radi harmonijo in da je njihovo poslanstvo pravzaprav skladati nekaj estetskega v zabavo folka? Zapirajo se v svoj krog, ki ga folk imenuje čudaki, in se čudijo, da nihče več ne posluša glasbe.
29.11.2007 ob 07:31
js se velikokrat sprašujem isto.
29.11.2007 ob 08:41
Vpogled v neskladateljski experiment zvoka: http://users.volja.net/koline/ (zvok na trobljah na žalost ne deluje več delujejo pa linki na le-teh) in vabilo na nekaj podobno vendar čisto drugačno interdisciplinarnega je na mojem blogu. “Brlog v Cirkulaciji 2 v tovarni Rog” morda pride tudi Batman.
29.11.2007 ob 09:12
v literaturi je podobno. včeraj sta imela skupaj literarni večer jesih in šalamun. jesihove kvartine so ful obstojne. čez sto let bojo še bolj sveže, kot so danes. mojster zna povedati, kar hoče, na pesniški način. šalamunovi izcedki pa so ful pompozni, a prazni, napisani po metodi modernosti za vsako ceno. čez sto let se bo zdelo, kot da pesniškega postmodernizma sploh ni bilo, šalamuna pa se bomo spominjali po tem, da je bil kulturni ataše v ameriki.
tudi včeraj: nek madžar mi je povedal, da šalamun ne zna prepesniti soneta. to je tako, kot če bi električar rekel, da ne zna priklopiti naprave na trifazni tok.
preko ultramodernističnih pojmovanj umetnosti pride do posledic - ena je npr. ta, da velja pero lovšin za pevca.
29.11.2007 ob 09:40
Podobno je s filmom. Nekateri režiserji bi morali pred ogledom njihovega filma razpisati domačo nalogo, da bi v kino prišli pripravljeni na vse te zagonetke, ki so nam jih pripravili. Kadar stopim iz kina po ogledu kakšnega Lynchevega filma se počutim prav butasto.
Isti strip berem. Sem na strani 32.
29.11.2007 ob 09:47
Ampak, umetnost je tudi zrcalo sveta. In če je ta fragmentiran, raztreščen, če okoli nas mrgoli cel kup ideologij (potrošniška, samoizpolnitvena …) in lažne morale, če gre naravno okolje u božjo mater …. potem lahko tudi umetnost izraža takšno ne-lepo stanje stvari. Strinjam pa se, da ni treba, da je vsa umetnost taka.
29.11.2007 ob 09:55
Hja, za vsakega nekaj. Kar se Šalamuna tiče, je zame mojster. Na srečo imamo samo enega, ne pa cele horde. Po drugi strani se mi zdi Grafenauer podoben parazit in škodljivec kot sta Boulez in Stockhausen. Tudi proti Lynchu nimam nič, če ga le ne poskušam razumeti in razložiti. Oni dan sem presekal par komadov na TV Petelinu z zgodnejšim Pendereckim (De natura sonoris). Kombinacija je bomba! Problem pa nastane takoj, ko katera od umetniških smeri spleza na položaj umetniške elite in začne vsiljevati svoja estetska merila. To pa je seveda neizogibno. Naduti in sterilni glasbeni akademizem si zasluži poštene profanizacije, ampak žal bo mulariji s ceste najbrž vedno ravno prav nezanimiv. Očitno je vse v najlepšem redu.
29.11.2007 ob 11:01
ne vem o glasbi. tista s čustvi pa je univerzalna. originali so razprodani, sejemo kopije z razprodaj in žanjemo apatijo. novotarija v takem stanju sveta tvega vsaj nerazumevanje, če ne obsodbo. enkrat sem novotarija s svojim prizadevanjem jaz, drugič nekdo drug in ne vem, če je v redu, da svojo postavim nad njegovo. tudi ne vem, kdo bi jih bil upravičen postavljati na lestvico. umetnost se ne razdaja za kritike, ampak za napredovanje umetnosti?… da je umetnost lahko odsev sveta, s tem se strinjam. je tudi odsev misli in duše, pri katerem ima konkretni in aktualni svet včasih le malo prstov vmes in zna biti celo ustvarjanje ne-sveta (novih idej, čustev…) in če to zna, potem naj to dela, zato pa rabimo umetnost prej kot njene kritike. se pa seveda strinjam, da je sporno namenjati velike denarje umetnostim brez garancije in konzumiranja. in s tem sploh ne ponudim nobene rešitve
29.11.2007 ob 13:21
Med drugim gre za vprašanje, kaj je sploh umetnost. V zadnjem času naj bi bila klasifikacija podana na podlagi konteksta, v katerem se neko delo pojavlja. Denimo tista WC školjka v muzeju, ali pa Šalamunov verz vzet iz športne novice. Ali pa, ali pa, en tip, ki je pretvoril govore Busha v pesmi (H. L. Hix; God Bless) ; isti fenomen je eksp. glasba, impro gledališče - vse je ready made, razpolaganje z banalijami, ki so trenutno na voljo. In pod takšno okrilje se lahko skrije precej bleferjev (denimo slo. film Desperado tonic - do danes mi ni jasno, kako od vseh sodelujočih nobeden ni rekel: ’stop! pa kaj zaboga mi delamo?’), Grafenauer je podobna zgodba - ustvarjajo se mali krogi, ki si dajejo vzajemno potrditev (lit. stroka vodi diksurz, ki ga nihče izven tega kroga ne razume, pesniki pišejo poezijo, kvazi razumljivo samo stroki…) … Se pa v vsej tej zmešnjavi vseeno še najdejo prave umetnine, samo da jih je danes najbrž bolj težko detektirati.
29.11.2007 ob 15:09
Hm, kaj je umetnost? Najlažje je pogledati v slovar, ne? Bomo že našli kakšno definicijo. Evo je. Medtem ko so prve tri definicije precej zastarele oziroma nepopolne, pa je četrta kar sodobna, čeprav malce široka. Torej: »umetnost je dejavnost skozi katero ljudje izražajo svoje ideje«. To bo kar držalo. Seveda pa ni rečeno, da so te ideje nujno dobre. Po mojem ni tako problematično, kaj je umetnost — umetnost je pač določena družbena praksa oz. njen proizvod — ampak kaj je dobra umetnost. Sama sem pri zadevah, ki jih ne razumem, raje previdna. Ne zdi se mi pametno nerazumljenih konceptov takoj opredeliti za blef. Šalamun zame na primer niti slučajno ni blefer. A čeprav se mi njegove zgodnejše pesmi zdijo čudovite, mi je včeraj na pesniškem večeru, o katerem govori Maatjazh, bil veliko bolj všeč Jesih. Pa tudi o Grafenauerju se mi ne zdi najbolj pošteno soditi kar tako povprek. A ste vsi pozabili Pedenjpeda?
29.11.2007 ob 15:43
se ti je ideja za ta zapis porodila po nedavnem paterasovem koncertu v ljubljani? na katerih radijskih postajah pa se sliši vsa ta sodobna kompozicija? tudi omenjeni koncert si je ogledala le kopica ljudi, kar je žal ena žalostna ljubljanska realnost, kjer vse kar vsaj malo diši po avantgardi naleti na gluha ušesa. “povprečnem poslušalcu, za katerega le-ta predstavlja žalitev za ušesa.” to je pa zelo primitivno dojemanje glasbe in se opira zgolj na neke vzorce, ki nam jih pač vsiljujejo ‘pop’ glasbeniki. vse kar ne sodi v te pop okvirje kar naenkrat postane ‘neposlušljivo’. kdo pa lahko pri tako zelo abstraktni in subjektivni zadevi kot je glasba sploh določi kaj je poslušljivo in kaj ne?
29.11.2007 ob 15:45
”Po mojem ni tako problematično, kaj je umetnost — umetnost je pač določena družbena praksa oz. njen proizvod — ampak kaj je dobra umetnost.”
Ne, tisto, kar ni dobro, pač ni več umetnost, ne? Ne obstajata dobra in slaba umetnost.
Ne vem, če sodim vsepovprek - sem zajela zrak preden sem napisala. Grafenauer na začetku najbrž ni bil blefer, Šalamun tudi ne, o čem so govorile včerajšnje pesmi, pa se mi niti približno ne sanja - kljub njegovim vmesnim obrazložitvam, češ moj stric je bil aviator, tale Janko, ki ga omenjam, je Janko Kos ….
Še enkrat zajemam zrak… Ne še vedno ne razumem. Umetnost naj bi širila dojemanja sveta, ampak če govori v marsovskem dialektu, to najbrž težko stori, ne?
29.11.2007 ob 15:58
@Urška: Po tej, četrti, definiciji, sem tudi jaz umetnik, ker pišem blog. Ampak nisem, sem navaden papak. Definiciji bi dodal “umetnost je estetska dejavnost” itd. V redu, estetika je lahko tudi groteskna, da ne rečem grda. Lahko je tudi na prvi pogled nerazumljiva, ali pa nerazumljiva širokim množicam.
Umetnost naj bi bila po mojem tudi družbeno koristna, in kot taka eden od kanalov napredka družbe. Če jo razume zelo, zelo ozek krog ljudi, po mojem izgubi ves pomen. Zato tudi mnenje, da je vse skupaj blef. Konec koncev lahko umetnik-blefer reče “nihče me ne razume”, razen seveda njemu podobnih, ki so prav tako bleferji.
29.11.2007 ob 16:09
“Če jo razume zelo, zelo ozek krog ljudi, po mojem izgubi ves pomen.”
zanimivo je, da sta prav ligeti in stockhausen (ki ju omenja godler) pustila močan pečat na sodobno elektronsko glasbo, ki v veliki (če ne večinski) meri daje smernice celotni sodobni pop produkciji. prav preko idej takih ljudi (ki jih razume ozek krog ljudi!?!?) ne stopicamo na mestu in se še bolj poneumljamo kot se že sicer. si predstvljaš da bi vse ostalo pri turbo folku ker je to pač trenutno to všeč najširšemu občinstvu? godler prisega na klasično kompozicijo - če ne bi bilo teh avantgardnežev bi še danes poslušali ta dolgčas : )
29.11.2007 ob 16:38
Di, kot je na predavanju, ki sem ga pred kakšnim mesecem poslušala na SCCA povedal Miško Šuvakovič (zelo dober predavatelj in profesor estetike ter teorije umetnosti iz Beograda): če rečemo, da je nekaj »umetnost«, to ni vrednostna sodba. Pri oznaki »umetnost« gre za status. In ja, imamo različno kvalitetno umetnost. Ali če hočeš, dobro in slabo umetnost. Saj je konec koncev delo kritikov to, da analizirajo umetniško delo in se opredelijo o njegovi kvaliteti in relevantnosti. Vsa umetnost ni enake kvalitete. Po mojem tudi ni nujno, da umetnost takoj, ko stopimo v stik z njo, popolnoma razumemo. Dovolj je, da nas pritegne, da zbudi v nas neko zanimanje. Razkriva se nam lahko postopoma, in včasih moramo sami precej vložiti v razumevanje. In včasih se celo splača.
Chef, če praviš, da si papak, si pač papak.
29.11.2007 ob 17:21
Miško Šuvaković naj reče, kar hoče, ampak če sama pišem kritiko slabe literature, potem zelo jasno povem, da to ni umetnost
Sprejemam pa možnost, da sem za Grafenauerjevo poezijo, kljub ‘vlaganju v razumevanje’ (ali ravno zato), preveč neumna.
29.11.2007 ob 17:34
Kot pesnika za odrasle Grafenauerja ne poznam dovolj, da bi lahko karkoli rekla. Kar se pa tiče njegovih pesmi za otroke, so pa nedvomno zelo dobre. Saj z razumevanjem Pedenjpeda menda nisi imela težav?
29.11.2007 ob 17:50
To je pa hecno, Urška, veš.
Ne samo ‘ne sodi vsepovprek’, temveč tudi ‘ne sodi sodbe vsepovprek, če ne poznaš sojenega’.
29.11.2007 ob 18:18
Napisala sem “kar tako povprek”. Sicer pa sem bila prepričana, da lahko, glede na to, da del njegovega ustvarjanja dobro poznam in imam o njem dobro mnenje, zaključim, da to ni ustvarjalec, ki bi ga lahko kar tako odpravili kot parazita in škodljivca, kot je o njem zapisal kolega Dinozaver.
29.11.2007 ob 19:26
Nihče nikogar ne posiljuje z nobeno zvrstjo glasbe. Prej bi rekla obratno…da tisti, ki sodobno glasbo radi poslušamo, takih priložnosti nimamo veliko. “Kdo ga posluša in ob njem doživlja sporočilo, ki ga skladatelj sporoča? ” Kaj pa sporoča Mozart s svojo glasbo?!?!?!?!
29.11.2007 ob 20:52
@Kinkitone, svet še ni sfragmentiran in raztreščen, za razliko od nečesa, kar v svojih zmedenih glavah razglašamo za umetnost. V dobi duhovne zmede (postmodernizem) so se umetniške pozicije oblikovale s politično (v širšem pomenu besede), ne toliko umetniško prakso. Merila so odpadla zaradi umetniške nesposobnosti politično sposobnih kvaziustvarjalcev in njihovih botrov. V našem socrealizmu npr. je kar naenkrat vsakdo lahko napisal pesem in obveljal za pesnika, kar prej že stoletja, tisočletja ni bilo mogoče. Umetnik je bil namreč tedaj le ta, kdor je imel umetniško znanje, in ne tisti, ki ga je fingiral pod krinko kvazisvobode. Na srečo se v umetnost vračajo njene osnovne zakonitosti. Lahko se spet lotevamo njihovega študija in razvoja.
29.11.2007 ob 22:17
Merila nikoli ne morejo odpasti v umetnosti in nikoli niso. Nikoli. Ker umetnost ni samo izražanje, ampak tudi znanje. Kdor ima znanje in talent je umetnik. Zakaj tako pravim? Ker umetnik dela iz sile po izražanju in vse, kar naredi naredi z lahkoto. Da pa nekaj naredi z lahkoto rabi tudi talent, ki pa vemo, da je prirojen. Vsakdo, ki se muči ni umetnik, ampak nekaj drugega, vsi vemo kaj.
Obstoja samo eno vprašanje, ki ga včasih komu zastavim. ZAKAJ TI JE NEKAJ DOBRO? ZAKAJ TI JE VŠEČ? In običajno ljudje sploh ne znajo odgovoriti in niti ne pričakujem, ker ljudje se itak preveč precenjujejo (take tudi najraje vprašam). Tako na hitro oceniš glumca in v tem sarkastično uživam.
Obstojajo pa ljudje, ki so pač boljši, kot drugi. In takšni poznajo odgovore na takšna vprašanja. To je dejstvo in s tem je treba živet. Talenti. In talentirani ljudje so v bistvu enostavni.
Nikakor se pa ne morem načuditi slovenskega naroda odnosa do umetnosti. Madonca, to je kmečki narod. To so kmeti, ki jim je umetnost in ustvarjanje tuje. To je narod, ki pljuva vedno in celo svojo zgodovino po svojih umetnikih. Najprej po svojih in potem še malo po drugih. To je tko fijakerski narod..za kozlat.Tko lesen narod, da so že dobri umetniki redkost.
To je razlog, da nisem šla študirat. To je razlog, da selektivno izbiram svojo družbo, ker ne mislim svoje dragocene sekunde izgubljati v družbi tko tupega folka. To je razlog, da je tko malo dobre umetnosti pri nas.
Umetnost je nekomu dati ključ za odpiranje oči, sam ključ betona ne odklepa. Tako je danes in tako je pri nas.
Kar se pa tiče glasbe. Jure, tu me pa lahko razučiš. Se ti čist prepustim.
29.11.2007 ob 23:46
“Ker umetnik dela iz sile po izražanju in vse, kar naredi naredi z lahkoto. Da pa nekaj naredi z lahkoto rabi tudi talent, ki pa vemo, da je prirojen.”
a to je kr fakt al kako? s tem se pa ne strinjam. verjamem, da dober projekt zahteva veliko težkega dela ne glede na talent.
in vprašanje zakaj ti je nekaj všeč je pri tako abstraktni stvari kot je glasba čisto neumestno vprašanje. bodisi te gane ali pa te ne. lahko greš sicer v razlaganje detajlov ampak s tem čisto zgrešiš smisel glasbe. lahko rečeš to mi je všeč ali pa to mi všeč ne glede na ’strokovno’ podkovanost, enostavno je glasba pojem, ki se ga ne da objektivno ocenjevat.
30.11.2007 ob 07:58
tolstoyed @ očitno ne razumeš, nč hudga nisi prvi
30.11.2007 ob 08:01
tolstoyed @ veš kaj me še bolj fascinira? Da sploh ne znate prebrat kar se napiše. O glasbi nisem nč pisala, pisala sem nasplošno o umetnosti. Če pa že hočeš glasba ni abstraktna. Je, ampak sam za tiste, ki ne znajo poslušat. In tud v glasbi se da odgovarjati na vprašanje, ki sem ga zastavila. Seveda zahteva projekt veliko dela-to je znanje. Zahteva pa tudi talent, ker ni vsak rojeni čudežni otrok. Rabiš tudi elan, zagon-to ti da pa talent. In talent te sili k izražanju.
30.11.2007 ob 11:15
Merila nikoli niso bila enotna in se spreminjajo iz obdobja v obdobje. Prav tako definicije umetnosti. Na primer, definicija slike (prihodnosti), kot jo postavi Star Trek Encyclopedia: ‘Umetniška oblika, ki vključuje ustvarjanje vizualnih podob z nanašanjem viskoznih tekočih pigmentov na ploskovito površino’. Seveda je to povzeto po Mauriceu Denisu in je pomanjkljiva definicija, saj ne upošteva okoliščin, konteksta, pomena. Npr. barve ne pomenijo istega v različnih kulturah, slikovno polje evropejci razumemo drugače, kot arabci ali aborigini. Prav to, pomanjkljivost, je splošna lastnost definicij umetnosti. Alkako?
Maatjazh Zgrešene sodbe o umetnosti pa niso vezane le na socrealistično obdobje. Dogajale so se (in se še vedno) tudi v fevdalizmu in kapitalizmu.
Kje opažaš, da se ‘v umetnost vračajo njene osnovne zakonitosti’? In katere naj bi to bile?
30.11.2007 ob 11:40
Seveda, Kinkitone, umetnost v zgodovini občasno vdihne, zajame sapo, da bi lahko rasla naprej. Ne samo v socrealizmu, prav imaš. Slednji je samo podlaga za kvaziumetniške pojave, katerih odmevi so slišni še danes, pri nas, in ki jih omenjam zgoraj.
Katere zakonitosti se vračajo v umetnost? Odgovoril bom čisto na kratko in primeroma: v glasbo se vrača spevnost … v kiparstvo figuralika … v pesništvo oblike … v literaturo smiselnost … predvsem pa - spet prihajajo do izraza avtorske veščine, ki jih je poljubno postmodernistično ustvarjanje lahko povsem zanemarilo in s tem omogočilo ogromno blefa na izvedbeni ravni in blokiranja razvoja in ustvarjalnih pobud na organizacijski.
30.11.2007 ob 12:20
Maatjazh Glede zajemanja sape. Čim je umetnost ‘udobno v sedlu’ je pomoje to že razlog za preplah. Dobre stvaritve so bile vedno napredne. Giotto, Caravaggio, Leonardo, Manet, Cezanne, Picasso, Pollock … so bili popolna avantgarda svojega časa. Caravaggio je veljal za pohujšljivega, nemarnega ‘packa’, Manet za perverzneža, Pollock za nekoga, ki se je spotaknil ob kanto z barvo … Splošen odnos ljudi do njih je bil nadvse odklonilen. Zdaj so lepo spravljeni v muzejih, veljajo za ’staro dobro’ umetnost in vsi jih občudujoče gledamo. (No, razen mogoče Pollocka in Picassa, ki sta, čeprav oddaljena že 100 ali 60 let v splošnem pogledu še vedno ‘novotarija’.)
Glede drugega pa … ne vem, zakaj bi bila figuralika kaj bolj ‘zakonita’ od nefiguralnega kiparstva? Pa še … veščina še ne zagotavlja kvalitete. V Sloveniji imamo vsaj 1000 ljudi, ki znajo precej dobro naslikati tihožitje, pa zato še niso umetniki. Pa tudi obliko soneta je mogoče formalno upoštevati, pa to še ne bo dobra pesem.
30.11.2007 ob 13:18
kinkitone, tako je, dobre stvaritve so bile vedno napredne. vendar pa naprednost sama po sebi nikoli ni in ne more biti garant za kvaliteto. v glasbi, npr. privede gola novotivnost do pojava, ki mu povsem legitimno rečemo “besne gliste”.
Če se vrnem k jesihu in njegovim kvartinam, ki so pravkar izšle v knjižici … Mojster je - v okvirih stroge, dovolj zahtevne oblike - razprl pahljačo od lepega, zvočnega, ostrega, zašiljenega, ves čas izvirnega in inovativnega do (naj uporabim tvoje opredelitve) pohujšljivega, nemarnega, perverznega … pesniškega jezika. Ob njem je z golo, že pred desetletji izpeto “inovacijo” zbledel Šalamun, ki se ni mogel izkazati z umetelno spretnostjo, ker je v svojem preobširnem opusu nikoli ni razvijal.
Spretnost v figuraliki je merljiva, primerljiva … Sama zase seveda ne pove ničesar, tu sva se spet ujela, kinkitone. Vendar pa, če je zapolnjena z novo, drugačno, samosvojo, osmišljeno … vsebino, se zavihti visoko čez raven golega eksperimentiranja in novotarjenja za vsako ceno. Merila se vrnejo, dopolnjena in vsebinsko poglobljena, razvoj je spet tu. Umetnost spet komunicira, torej živi. Zato jo pa imamo.
Umetnost brez veščine je narcisoidnost brez zrcala. Toliko vem povedati o tem.
30.11.2007 ob 13:33
”Predvsem pa - spet prihajajo do izraza avtorske veščine, ki jih je poljubno postmodernistično ustvarjanje lahko povsem zanemarilo in s tem omogočilo ogromno blefa na izvedbeni ravni in blokiranja razvoja in ustvarjalnih pobud na organizacijski.”
To ni postmodernizem. Pri postmodernizmu je ravno narobe: gre za vračanje h klasičnim oblikam in žanrom na način parodije, imitacije.
Dvomim tudi, da je bilo sploh za katero obdobje značilno, kar si napisal. Blokiranje razvoja?? Poljubno ustvarjanje??? O čem pravzaprav teče beseda?
30.11.2007 ob 14:36
Matjaazh - prepričan sem, da nisi nalašč spusti dejstva, ki je tako očitno, da je že skoraj nevidno
Navdih brez forme je lahko navdihujoč
Forma brez navdiha lahko vzbuja občudovanje
Oboje je pogojno (se pravi pod določenimi pogoji) lahko umetnost (ali pa tudi ne)
Forma, ki sledi navdihu - in navdihuje pa v nobenem primeru ne more NE - biti umetnost.
(malo na hitro povedano - a prepričan sem, da se razume če se potrudi - tako kot ikonceptualno umetnost
30.11.2007 ob 14:36
“Je, ampak sam za tiste, ki ne znajo poslušat. In tud v glasbi se da odgovarjati na vprašanje, ki sem ga zastavila. Seveda zahteva projekt veliko dela-to je znanje.”
kako lahko ocenjuješ neko zadevo, ki deluje le na ravni povsem subjektivnih občutkov? lahko ima nek posameznik svoj vrednostni sistem to pa je tudi vse. saj si kdaj prebereš recenzije albumov, ki jih ozaljšajo z zvezdicami? predvidevam, da jih pišejo ljudje, ki se koliko toliko spoznajo na glasbo pa vseeno za isti album lahko zaslediš povsem drugačne ocene. kako lahko določiš kateri je zadevo ocenu bolj relevantno če ne le na podlagi svojega subjektivnega mnenja? tisti, ki mislijo (kot godler) da je glasba pojem, ki ga naredijo razne tehnične domislice so zgrešili bistvo glasbe. tukaj govorim izključno o glasbi, čeprav se da verjetno to razširit na praktično vso umetnost..
30.11.2007 ob 14:56
Se strinjam - pri okusu se vse zakomplicira…
Če je všeč večini - potem dobi nalepko “pop” če je všče manjšini - dobi ali nalepko alter, če je ta manjšina v javnosti spoštovana, ali pa nalepko - slabo - če ni v javnosti spoštovana.
Zato je pa potem moderna klasična glasba še toliko bolj kompleksna reč - okus nam nič ne pomaga, meril pa ni - ozirom ali jih res ni.
Ali ni v moderni klasični glasbi, kakor tudi slikarstvu in filmu bila navada opremiti dela z manifesti in koncepti in podobnimi utemeljitvami? Torej lahko sodimo samo to, ali so umetniki zvesti konceptu šole kateri pripadajo, ali pa pač svojemu lastnemu konceptu.
Umetnost pa po mojem v sočasnosti težko sodimo, celo za nazaj - hmmm. Ampak ali jo res moramo soditi - dober umetnik ni nujno uspešen umetnik, absolutuma verjetno sploh ni. Uspešen, zanimiv, nenavaden - to so pridevniki ki lahko opisujejo slog umetniškega ustvarjalce, celo lep ali pa prijazen, mokro rdeč (če se zatečemop k opisovanju ene zvrsti umenosti z drugo zvrstjo) - dober - je pridevnik kvalitativne sodbe s pridihom objektivnosti - po mojem to ne gre
Oziroma, ne gre v mejnih primerih - če pa je o določenem delu vsesplošen konsez da je dobro - in torej ni konflikta pa tudi argumentacija ni potrebna, potem pa seveda tak pridevnik z veseljem uporabimo… (ne bomo prišli do konca, kajne?)
30.11.2007 ob 16:29
@buksijakarc: “Forma, ki sledi navdihu - in navdihuje, pa v nobenem primeru ne more - NE biti umetnost.” Se strinjam.
Mislim, da ni umetniških vsebin brez oblike. Slednje so lahko oblikovane od območja jasne strukturiranosti pa do območja povsem spontane prisotnosti. Glede na zahtevnost kreiranja so spontano prisotne oblike, ki nastanejo mimogrede in nehote, najenostavnejše. Za takšno ustvarjanje zadošča samo navdih, ni pa potrebno tehnično znanje, veščina. Na tem območju ravno zato naletimo na večino postmodernih (sem laično štejem stvaritve po obdobju moderne) ustvarjalcev. Za presojo njihove umetniškosti nam namreč ni potrebno upoštevati meril veščine oziroma znanja.
@di: žal mi je, če ne veš, kaj skušam skomunicirati. Dodam lahko edino še to, da po mojem laičnem mnenju obdobje, ko so se začele umetniške vsebine ponovno uravnoteževati in kosati z oblikami, sodi na prehod med postmoderno dobo in novo dobo, ki ji sledi. Ne vemo še, kako se bo imenovala. Vsaj na področju glasbe je to povezano tudi s socialnimi (včasih se je reklo - družbenimi) spremembami, ki so spet usmerjene v sfero poslušljivosti, se pravi sfero harmonične koeksistence na prehodu iz disharmonične realnosti. Pri nas na tem področju v t.i. resni glasbi še ni prišlo do bistvenih premikov.
30.11.2007 ob 17:56
tolstoyed @ kot sem rekla, ne razumeš, ne skrbi, mogoče boš v naslednji inkarnaciji.
p.s: to da ne tratim svoje dragocene energije pa dokazujem s tem, da ti naum več odgovarjala.
30.11.2007 ob 18:34
in potem nam pridigaš o bleferjih..oh slovenija : )
buksijakarc, kot praviš..koncept in referenca na preteklost gotovo prispevata k lažjemu razumevanju nekega dela in pač vplivata na zanimivost, intrigantnost in pač dajeta poslušalcu pač neko oporo. “če pa je o določenem delu vsesplošen konsez da je dobro - in torej ni konflikta pa tudi argumentacija ni potrebna, potem pa seveda tak pridevnik z veseljem uporabimo…” po mojem je ta ‘dobro’ treba razumet nekolk figurativno..boljši bi bil pridevnik ‘všečno’. glasbe skozi formo samo se po mojem ne da kvalitativno ovrednotit..lahko bi se jo denimo skozi prizmo širjenja posameznikovega duha, če že ne gre brez te večne obsedesenosti s tem kaj je dobro in kaj ne : - )
2.12.2007 ob 19:28
Zeppelin-i in res dobra klasika ima v bistvu riff-e, vmes pa solote, zato so ful dobri in si jih zapomnimo, s tem da je pri Zeppelin-ih rock band, pri klasiki pa orkester in soloti, pa pri Zeppelin-ih še vrhunski vokal, vedno pa je ključen ‘komad’, tudi pri klasiki, ki jo sicer premalo poznam,ampak Zeppelin-i imajo noter vse zvrsti, potem pa še vsak doda svoje intrumentalno znanje, pa pri Zeppelin-ih še besedila in v vsaki glasbi tudi neka izpoved, lahko tudi komična-naprimer pri Zappi.
2.12.2007 ob 19:29
pa najboljši umetniki so vedno na strani ljubezni!!!
3.12.2007 ob 07:57
Gotovo je tudi v tako imenovani moderni glasbi lahko prisotna kvaliteta - vendar pa je žalostno tudi to, da poslušalec pri nas tako nima priložnosti slišat, kaj so hoteli komponisti povedati - sam imam izkušnjo z orkestrom SF, ki se je “spravil” na Bouleza - v splošnem orkestraši niso iskali smisla, skušali interpretirat in sploh niso jemali skladbe resno - kot kakšni kmečki pretepači so zmerjali skladbo (to jenavadno govno…, mislim ne bom nič rekel, saj vsi vemo… to lahko tudi moj otrok napiše… itd.) - se pravi, da tudi če je skladba napisana tako, da ima neko inherentno kvaliteto - le-ta ne pride skozi sito poustvarjalcev, ki igrajo samo note (poskusite brez interpretacije zapeti ali zaigrati karkoli…) - ampak se pa strinjam z Matjaashem - čas moderne - je v glasbi za nami, ali pa vsaj ni več svež…
Samo Kodela, vsekakor so elementi hrupa in šuma močno prisotni pri glasbi Led Zeppelinov, ki imajo to prednost, da so “živ bend” - se pravi, da glasba prihaja iz njih samih, ne pa iz skladatelja na note itd… Ampak tudi oni so že malo, kako bi rekel, minili, kaj ne?
Si mi dal pa zanimivo misel - vračanje k staremu, kadar novo zaide v krizo (ali pa kadar novo še ni zrelo) - je kontraproduktivno - enako velja za popularno glasbo (potKingston ->Led Zeppelin, kot za klasično pot Globokar -> Beethoven). Nič ni narobe s širino izobrazbe iz glasbene zgodovine - ampak vseeno ne smemo zanemariti možne prihodnosti.
Kajne?
4.12.2007 ob 05:20
Zeppelin-i so prihodnost-so večna klasika!!
Poudarek pri Zeppelin-ih je bil bolj v skladbah in manj v eksperimentiranju z zvokom.
Vsekakor pa ni bil zvok ključen, v smilsu da bi šlo za neko razpadlo formo, kjer bi se ropotalo.
5.12.2007 ob 16:32
yeah right! tale blog je cenzuriran!
11.12.2007 ob 21:02
Težko je skladatelju dokazati, da je blefer, ker je ‘za’ skladbo vedno neka ideje, logika, morda celo program. Res je tudi, da imajo tisti, ki niso glasbeno podkovani, strah pred negativnim komentiranjem atonalne ali eksperimentalne glasbe, saj jih lahko ’strokovnjaki’ zavrnejo v smislu, ‘ti ne veš, kaj je umetnost’. Po drugi strani pa je tudi res, da žal take glasbe ljudje ne bodo nikoli radi poslušali, pa naj se skladatelji še tako tolažijo v smislu, prihodnost me bo razumela.
Glasbeni strokovnjaki pa so vsaj v Sloveniji preveč tesno povezani s sodobnimi skladatelji, da bi lahko javno govorili o tem, da je taka glasba blef.
19.12.2007 ob 23:31
Ne vem, koliko ste seznanjeni s sodobno zborovsko glasbo, ampak da napišeš nekaj takega, ne moreš biti blefer. Meni osebno je sodobna zborovska glasba všeč. Še raje pa jo izvajam kot poslušam.
4.02.2008 ob 16:46
Upam da ne bo preveč “offtopic”
A lahk kdo preveri to novo Langa-Za svobodo divjega srca in Metulj oz. Mandoline od Saše Lendero. Ne vem zakaj, ampak te melodije se mi zdijo precej podobne…
mogoče samo meni..
lp
4.02.2008 ob 16:49
a mogoče za to ker je pri njej sodelovala Saša Lendero:D
to bo to..
pa oprostite za te 2 objavi
21.03.2008 ob 17:14
Delat je treba, pa se vse da stekat: Salamuna, Derridaja, pa tudi Stokhausena in Malevica. To so ljudje, ki razbijajo ali so rabijali, kar so tisocletja naplavila pred nas, da bi zaceli znova. Nadlezni so, ker so kot otroci, ki razstavljajo in kvarijo igrace, da bi videli kaj je pred celoto. Ta “prior to” je tako zanimiv. Na njem se lahko razplamti cloveski um in snuje. Ne vem, ce niso Godlerjevi stosi velikokrat nerazumjleni, ker je on iz tega istega razbijaskega testa in uma. Zrnec je vedno razumljen; nisem ga se videla razbijati igrac.