Godlerifikacija

Drvel sem po stopnicah navzdol.

“Še malo, še malo” sem si mislil, “in bom zunaj.”

Začuda je bila stavba Radia Slovenija tisti dan prazna, z drugimi besedami, nikogar ni bilo videti, kar je za ustanovo takšnega internacionalnega kalibra nekako nenavadno. Do konca stopnišča sem imel le še 12.6 metrov in vedel sem, da mi bo uspelo.

“Teci, Jure, teci teci teci!” so mi govorili glasovi v glavi in tekel sem. Tekel, tekel, tekel. Rad tečem, tudi zelo hiter sem (to je posledica negativnih osnovnošolskih izkušenj, kjer sem moral velikokrat bežati pred ali po pouku). Pred kom ali čim sem tisti dan na radiu bežal se več ne spomnim, a gotovo je moralo biti nekaj zelo hudega, življenjsko nevarnega. V kolikor se mi kdaj spet posveti bom to dopisal k tej objavi. Obljubim.

Za nihajnimi vrati sta me čakali še dve hudi preizkušnji: uporabiti kodno kartico na izhodu in reči “Adijo” vratarju. Izvlekel sem jo kar lepo. Tekoče. Jo prislonil na senzor - “Biiip” po bondovsko sem se obrnil proti vratarju in z nizkim, sub-kontra-altovskim glasom pomenljivo zapel:

“Ajde, Toto, drž se!”

Vedel sem, da sem ga posral, ker vratar na RTV (ki ga osebno nisem poznal) gotovo nima istega imena kot Dorothyin pes iz Čarovnika iz Oza.

“Počasi, Barbara…” mi je odvrnil. Tudi on me ni prepoznal, potem pa si je nadel očala. “Ajaaa, ti si, nekaj imam zate!”

“Le kaj?” sem si mislil in se približal njegovem pultu.

“Pred nekaj minutami je bila tukaj ena stara gospa. Pustila je tole kuverto zate,” je rekel in mi v roke potisnil kuverto zame. Bal sem se, da sem spet dobil spodnje perilo od predsednice mojega fan-cluba, kajti prejšnjič je bila to zelo moteča izkušnja, ki je verjetno ne bom nikoli pozabil, razen če se mi pripeti kaj še hujšega (npr. da se mi naenkrat strdi ves plastelin, ki sem si ga zadnjič kupil)

Tekel sem domov, nadel kirurške rokavice in počasi, z latentnim gnusom odprl kuverto in glej… gledaš? Kuverta je bila ovijala nič drugega kot -

1 X žepno knjigo: Mila Kačič - Skoz pomladni dež bom šla (založba Sanje), in 1 X čestitko podpisano z imenom: Ivanka Mežan

Takoj mi je odleglo in bil sem zelo prijetno presenečen, kajti zelo spoštujem to igralko. Pisala mi je zahvalo, ker sem jo nekoč na TLPju spremljal na klavir medtem ko je ona recitirala. Tisto nedeljo sem moral po oddaji hiteti naprej, ker sem imel nastop v Zgornji Spuhlji, gospa Ivanka pa je imela slabo vest, ker se mi ni mogla zahvaliti, kar je malo mimo. Bimbo neotesan kot sem bi se ji moral zahvaliti jaz, da sem imel čast biti njen korepetitor tistih par minut.

Tule je slika njenega darila -

Tukaj pa je moja zahvala -

Cheers, Ivanka Mežan-

Jure Godler